Takoj ko sem bil sprejet na Princeton, je padla odločitev, da grem gledat sončni mrk. Samo še način in lokacijo je bilo potrebno določiti. V začetku junija sem kupil letalske karte Trenton-Atlanta, potem pa je zadeva zastala. Zanimivost: Trenton-Mercer letališče je majhno letališče 20km stran od Princetona. Tudi na Princetonu večina ljudi ne ve da obstaja. Drugače je za letališče potrebno v Newark ali Philadelphio.

Pred nakupom letalske karte je bila glavna opcija let v Nashville, TN, ki je v poti totalnega mrka, ampak so bile že takrat karte tja predrage. Tako je zmagala Atlanta, ki je 1-2 uri zunaj popolnega mrka. Možnosti kako priti do popolnega mrka je bilo več:

• Najamem avto.
• Vzamem sharecar (kot najemanje avta samo drugače).
• Greyhound bus.
• Najdem nekoga na Couchsurfingu, ki gre tja in bi me vzel s seboj.

Za prvi dve opciji sem bil prepozen, ko sem začel delati na tem. Tretja je bila backup, ampak bi v tem primeru težavo z prenočiščem. Tako sem se nagibal k četrti, ki je bila tudi precej najcenejša. Žal sem se začel s iskanjem gostitelja na Couchsurfingu ukvarjati šele 1 teden pred mrkom. Spoliral sem sporočilo in dobil 1 pozitiven odgovor od okoli 10 poslanih sporočil.

Pot v Atlanto se je začela zgodaj zjutraj. Let sem imel že ob 6ih (po nakupu so ga prestavili iz 7:00 na 6:00), tako da sem vstal ob treh, kar pomeni da sem zelo malo spal. Scheduled Uber ni deloval tako kot sem mislil da deluje, tako da sem Uberja čakal 25 minut, po tem ko sem bil že pripravljen na odhod, ker jih ni bilo veliko ob tej čudni uri. Vsaj delovala je aplikacija tokrat. Vožnja do letališča je stala 19$, kar je ravno pasalo v 20$, ki ti jih Uber podari ob registraciji¹. Na tako majhnem letališču smo šli ekspresno skozi varnostni pregled, kjer sem prvič doživel body scan. Ko smo se vkrcavali na avion, so nam rekli, da se ne smemo presedati iz svojega sedeža, ker je cel avion poln, ampak sem nekako ostal sam v celi vrsti sedežev, tako da sem se lahko malo naspal. V Atlanto smo prispeli že ob 8ih zjutraj.

Za prvi dan sem imel na sporedu ogled Stone Mountain in še kaj, če bo ostalo kaj časa. Podcenjeval sem koliko časa traja prevoz do in iz Stone Mountaina, tako da ni ostalo veliko časa za druge reči. Na zemljevidu je izgledalo čisto blizu, malo ven iz obvoznice. No Atlanta ima zelo na široko obvoznico okoli mesta, tako da je daleč. Iz letališča sem šel z dvema mestnima vlakoma, enim avtobusom in eno vožnjo z Uberjem do Stone Mountaina, kar je trajalo 2 uri.

Pri/na Stone Mountain gre za 2 zanimivi reči. Poleg tega so Američani sedaj zraven zgradili skoraj zabaviščni park z restavracijami, muzejskim vlakom, plastičnimi dinozavri, adrenalinskim parkom, vodnim parkcem… Ena stvar je sama Stone Mountain, ki je ogromen monolit (za negeologe: glej slike. Cel hrib je ena skala). Ogromen pomeni 250m visok in obseg 8km (približno 4km x 1km elipsa) – toliko je je nad zemljo, pod zemljo pa še mnogo več. Druga zanimivost je izrezljan relief, ki je tudi ogromen. Saj bi povedal dimenzije, pa se na Wikipediji dimenzije in površina ne ujemajo. Najmanjše številke, ki sem jih našel so 23m visoko, 48m široko in do 13m globoko. Kar je važno je, da je slika baje večja od predsednikov na Mount Rushmore. Zgodovina tega reliefa/spomenika je dolga in komplicirana. Naredili so jo v več korakih, ker so se izvajalci menjali. Enega so tu izgnali in je potem naredil predsednike na Mt Rushmore. Narisani oz. izklesani so trije voditelji konfederatov, to je bila južna skupina zveznih držav v ameriški državljanski vojni. Torej tisti ki so se borili za ohranitev suženjstva in verjetno še kaj drugega. Spomenik je temu primerno sporen in vedno bolj sporen, glede na trenutno dogajanje v ZDA.

Na vrh gore se da iti peš, ali pa z gondolo. Bilo je vroče, tako da sem šel z gondolo, pa tudi ker je izhodišče za pešpot precej drugje, kot kjer sem bil. Presenetljivo sem bil v manjšini in sem na vrhu srečal ogromno ogromnih Američanov, ki so pot komaj preživeli.

Potem se se odpravil v center, kjer nisem našel ničesar. Imajo nekaj, imenovano Underground Atlanta. Včasih je bilo to izumrlo nakupovalno središče (po pripovedovanju staršev in sestre, ki so bili tam lansko leto), potem pa so ga zaprli 1 teden pred mojim prihodom, ker je prišlo do menjave lastnika. Tudi drugje v centru nisem srečal veliko ljudi, z izjemo precejšnega števila brezdomcev.

Med potjo do prenočišča sem se ustavil v trgovini, potem pa zadnjih 15 minut opravil peš. Ko me je gostitelj sprejel, me je vprašal, če sem se varno počutil, v tej soseski, ker se veliko ljudi ne. Mogoče bi bilo lepo od njega, če bi mi kaj takega omenil preden sem prišel k njemu, ampak potem se verjetno ne bi počutil tako varno kot sem se, ker se mi ni zdelo nič posebnega. Zvečer smo šli na sushi, drugače pa sem se veliko pogovarjal z gostiteljem. Ne pa tudi z njegovo punco, s katero skupaj živita, ker se nekako ni želela ukvarjati z mano.

V hiši imata 3 mačke in že nekaj tednov (če sploh kadarkoli) nista posesala hiše ali drugače počistila, tako da je imela precej močan vonj po amoniaku. Tudi moja postelja ni bila preveč čista, ker so jo uporabljali tudi mački, ampak za 2 noči je bila dovolj ok. Čez noč pa sem lahko mačke zaprl ven iz sobe, tako da nisem spal z mački v sobi/postelji. Je pa soba vsekakor podrla rekord v najslabši nastanitvi, kjer sem prespal v življenju, kljub hudi konkurenci prvo noč na Princetonu in v Newarku.

Sončni mrk

Sončni mrk v tem koncu je bil ob okoli 14:26 po lokalnem času. Do izbranega mesta opazovanja smo imeli približno uro in pol po prazni cesti. Namen smo imeli štartati precej pozno, ker je imela punca od gostitelja prvi dan predavanj in jih ni želela zamuditi. Nemogoče je bilo izvedeti, ali začne ali konča od 11ih, ker sta mi vsakič povedala drugače. Na koncu smo štartali ob 11ih izpred njenega faksa.

Promet ni bil preveč slab, čeprav so strašili, da bo grozno. Gneča je bila, ampak smo se ves čas premikali. V tem delu ZDA, bi lahko imeli največ okoli 2 minuti 20 sekund sončnega mrka. Nam se ni dalo peljati v sredino, tako da smo se zadovoljili z okoli 1:30, ker je bilo vsaj pol ure vožnje (po prazni cesti) bližje Atlanti. Pa še moj gostitelj je poznal dobro mesto za gledanje, blizu univerze, na katero je včasih hodil.

Kako in kaj deluje sončni mrk ne bom pisal. Če koga zanima priporočam te videe: kratek video, daljši video. Videl sem vse pomembne dele mrka, tudi shadow bands/snakes pred mrkom, ne pa tudi po mrku.

Vreme bom samo na hitro omenil. Imel(i) smo precej več sreče kot pameti. Na srečo v tednu pred mrkom nisem imel preveč časa, da bi ves čas preverjal napoved. Ko smo se peljali do lokacije, je še bilo nekaj oblakov po nebu, ki pa so čisto vsi izginili do 15 minut pred popolnim mrkom.

Več sreče kot pameti sem imel tudi z očali za gledanje sonca. Nisem jih kupil v Evropi, ker bom to naredil v Ameriki z brezplačno poštnino. Potem tega nisem naredil prvi teden v Ameriki, zaradi težav s stanovanjem, potem pa je bilo to bolj ali manj razprodano. Slučajno sem jih dobil na enem predavanju na Princetonu.

Pred mrkom sem se odločil, da ne bom nič slikal. Potem pa so vsi želeli videti slike, tako da se nisem mogel upreti in sem slikal. Motilo me je, ker novi fotoaparat nima ročnega fokusiranja in sem pričakoval težave s tem. V resnici so z novim fotoaparatom nastale precej dobre slike, predvsem po zaslugi velikega zooma, s starim fotoaparatom pa ni bilo možno dobiti nobene primerne slike. S tem sem končno postal zadovoljen z nakupom.

Še dva videa. Prvi je Timelapse pred popolnim mrkom, s fiksno osvetlitvijo. Drugi pa med mrkom.

The eclipse. 5x speed up video of the totallity. Sunset like sky should be visible (look at my previous pictures), but the auto brightness didn't pick it up.

A post shared by Gos Gre (@gos_gre.si) on Aug 23, 2017 at 6:30pm PDT

Po mrku smo se odpeljali nazaj. Večer sva z gostiteljem spet preživela ob rahlem debatiranju in gledanju v telefon/tv/…

Naslednje jutro me je peljal na letališče, čeprav sem ga prosil samo za prevoz samo do železniške postaje, kjer bi lahko ujel vlak na letališče. Ob 11ih sem bil že v Trentonu, ter pred 12 že na Princetonu. Nisem šel direktno v službo, kot je bil originalen načrt, ker sem preveč smrdel po amoniaku. Najprej sem se temeljito stuširal in preoblekel. Popoldne sem opral obleke in teh oblek nisem niti upal dati v isti stroj, kot ostale umazane obleke, ampak so se a srečo dobro oprale.

Avion za nazaj.

To je verjetno zadnji prispevek, ki ga bom dokončal preden pridem domov. Naslednjič je na vrsti New York City, ki mi povzroča veliko težav, ker sem preveč slikal. No, pa čez manj kot 1 teden bom že doma.